Okoljska obstojnost mikroplastike se je izkazala za enega najbolj kritičnih ekoloških izzivov sodobne dobe. Medtem ko je pozornost javnosti pogosto osredotočena na plastične odpadke-velikega obsega, sistematični pregled nedavne akademske literature razkriva, da izločanje mikroplastike iz polipropilenskih (PP) zamaškov pomembno, a pogosto spregledano prispeva k svetovnemu onesnaževanju z mikroplastiko. Polipropilen je industrijski standard za pokrovčke za pijače zaradi svoje odlične odpornosti proti utrujenosti in tesnilnih lastnosti. Vendar pa so sama mehanska dejanja, zaradi katerih so ti pokrovčki funkcionalni-zvijanje, odpiranje in zapiranje-iste sile, ki prispevajo k ustvarjanju mikroskopskih plastičnih drobcev.
Mehanizem razgradnje teh zapiral poganja predvsem kombinacija mehanske abrazije in vremenskih vplivov iz okolja. Ko potrošnik odvije pokrovček, trenje med notranjimi navoji pokrovčka in vratom steklenice ali kartona povzroči mikroskopsko obrabo. V življenjskem ciklu izdelka ta ponavljajoča se mehanska obremenitev odtrga drobne delce polimera. Ta proces znatno poslabša foto-oksidativna razgradnja. Ko so PP pokrovčki izpostavljeni ultravijoličnemu (UV) sevanju-bodisi med odlaganjem smeti na prostem ali med lebdenjem na gladini oceana-se polimerne verige raztrgajo, zaradi česar je material krhek. Študije z infrardečo spektroskopijo s Fourier-transformacijo (FTIR) so potrdile, da UV-starani PP pokrovčki sprostijo znatno večjo količino mikroplastike pod mehanskimi obremenitvami v primerjavi z njihovimi ne-staranimi primerki.
Poleg tega sam postopek recikliranja deluje kot nenamerni katalizator za odpadanje mikroplastike. Med industrijskim recikliranjem kartonskih škatel in plastenk za pijače so pokrovčki izpostavljeni intenzivnemu vročemu pranju in ločevanju-na osnovi trenja. Ta agresivna mehanska obdelava zmelje pokrovčke, pri čemer se sprosti gnojevka mikroplastičnih delcev, ki so lahko dovolj majhni, da zaobidejo sisteme za filtriranje odpadne vode. Obsežna analiza kaže, da se velikost teh odpadnih delcev spreminja, vendar velik del spada v obseg pod-20 mikronov, zaradi česar jih je še posebej težko zaznati in odstraniti iz okolja. Reševanje te težave zahteva dvojni pristop: razvoj formulacij PP, ki so bolj odporne proti obrabi, ki ohranjajo duktilnost tudi po izpostavljenosti UV-žarkom, in inženirske zasnove niti, ki zmanjšajo površinsko trenje med uporabo.
